BARBARA CELJSKA
rimsko-nemška cesarica, nemška, ogrska in češka kraljica
Barbara (1394?-11.7.1451) je bila najmlajša hči Hermana II. Celjskega in Ane Schaunberške. Po porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju leta 1396, v kateri je Herman rešil življenje cesarju Sigismundu Luksemburškemu, je bil slednji celjski rodbini še prav posebej naklonjen. Rezultat tega je bila tudi poroka tedaj še rosno mlade Barbare Celjske z okoli dvajset let starejšim in ovdovelim Luksemburžanom. Barbara je postala najmočnejša vez med cesarjem in Celjskimi. Zagotovo je pripomogla, da sta oče Herman II. in brat Friderik II. postala člana Zmajevega reda, v katerem so bili zbrani najožji cesarjevi zaupniki. Verjetno tudi do znamenitega pokneženja Celjskih leta 1436 ni prišlo brez njenega neposrednega vpliva.
Vrhunec njenega zakona je bilo kronanje za nemško kraljico v Aachnu leta 1414 in spremstvo moža na koncilu v Konstanci naslednje leto. Ker pa ji navkljub lastni radoživosti Sigismund ni zmogel oprostiti nezvestobe, je že leta 1419 prišlo do njune prve neformalne ločitve. Barbara je nato nekaj časa z njuno hčerko Elizabeto, rojeno okoli leta 1408, živela daleč od dvora in moža. Ker je bila dovolj prebrisana in pametna, ga je prosila odpuščanja ter dosegla vsaj navidezno pomiritev. Sigismund ji je predal vodenje zaupnih državniških poslov na Češkem in Slovaškem. Konec husitskih vojn ju je ponovno zbližal.
Sigismund je njuno hčer Elizabeto že leta 1422 poročil z Albrehtom II. Habsburškim. Toda Barbari in češkim stanovom Habsburžan ni bil po godu. Barbara je ponovno začela spletkariti za moževim hrbtom – svojo roko s češko krono vred je ponujala poljskemu kralju Kazimirju. Te izdaje ji tedaj že ostareli in hudo bolni Sigismund ni mogel več oprostiti in leta 1437 jo je dal zapreti v Znojm. Po cesarjevi smrti jo je zet izpustil. Zatekla se je na Poljsko, leta 1441 pa se je naselila na Melniku na Češkem. Tu je oblikovala svoj krog čeških in ogrskih pristašev ter se ukvarjala z alkimijo. Na Melnik je pritegnila tudi hčer Elizabeto, ki ji je njen mož Albreht očital spletkarjenje z njegovimi nasprotniki na Ogrskem. Očitno je Barbara tudi svoji hčeri privzgojila prebrisanost in smisel za politiko, predvsem pa lojalnost »celjski hiši«.
S svojim delovanjem na Melniku je vnuku Ladislavu Posmrtniku pomagala pridobiti krono, 11. julija 1451 pa je v Pešti podlegla kugi. Pokopana je v Pragi.
Ob boku enega najmočnejših vladarjev poznega srednjega veka je tako stala Celjanka, ki jo nedvomno lahko označimo za eno najnaprednejših in najbolj svobodomiselnih žensk tistega časa. Govorila je več jezikov – latinsko, nemško, madžarsko, francosko in češko, zagotovo tudi poljsko in hrvaško- , privlačile so jo alkimija in druge novodobne ideje, kot je bilo na primer husitsko gibanje. Odločno je zagovarjala nove družbeno kulturne tokove, kakršna sta bila humanizem in renesansa. Kar nekako ni sodila v svoj čas, zato ne čudi, da je predvsem med konzervativnimi krogi imela veliko sovražnikov. Od tod izvira skrajno negativna publiciteta o njej že za časa njenega življenja.
Mag. Bojan Cvelfar